BODIMO SOČUTNI IN STRPNI

Dobrega pol leta nenavadno organiziranega življenja je za nami. Globalno, na planetarni ravni smo se vsi prisilno uklonili drobcenemu mikrobu, ki krepko kroji naš vsakdan in odločitve, ki jih sprejemamo, a pri tem moramo vedno pomisliti ali so smiselne in sploh možne.

Velik del naše svobode in osebnih izbir je v tehle mesecih in verjetno še nekaj časa naprej ugrabljen. S tem smo se slej kot prej morali sprijazniti. Leto 2020 nam je dalo piti tinte, kot se reče in upam, da smo to lekcijo vzeli. Kar sem se sama naučila je to, da živim vsak dan sproti, da si vsak trenutek posebej oblikujem tako, da sem zanj tako ali drugače hvaležna, saj me je naučil marsikaj o sebi in moji občasni nepotrpežljivosti. Spet na polno delam na lastnih uvidih, ker vidim, da mi je ravno zunanja prisilna avtoriteta dala vpogled v moje nezavedne sprožilce, kako težko prenašam nekompetenetno vsiljeno ravnanje in vedenje, a se obenem zavedam, da je pomembno ostati v lastni zdravi drži, na vseh ravneh.

Ker je tole leto in obdobje nasploh čas množičnih laži, psihoz, vsiljenih strahov, nesigurnosti in drobljenja varnosti na vseh frontah, menim, da moramo biti vsi mi, ki svobodno mislimo in želimo resnici na plan, da ostajamo v drži sočutja in strpnega sodelovanja. Ja, vem, to je zelo zahtevna čustvena in osebnostna drža, a sedaj so časi, ko je to najbolj močno kohezivno tkivo razpadajočih družbenih, družinskih in socialnih vezi.

Ko smo sočutni, krepimo zavedanje, da čutimo čustvena stanja sočloveka, da nam je mar za njega in se ne obrnemo proč, češ “bolečina tega človeka me ne gane in me ne zanima”. Kajti, če bomo tako delovali, bomo ostali popolnoma izolirani eden od drugega, kar pa seveda nihče od nas ne bo preživel, saj smo v celoti socialna bitja, ki lahko živimo in delujemo zgolj v “tropu”, torej eden z drugim, da se slišimo, čutimo, spoštujemo, komuniciramo, dotikamo in nam je mar eden za drugega.

Strpnost je vrlina razvitih osebnosti, ki niso v stanju zgolj svojega ego stanja, temveč se zavedamo, da imajo ljudje okoli nas pravico do drugačnega mnenja in da ni opcije, da bi se kar vsi okoli nas vedno in popolnoma strinjali z nami. Ni šans!! Zatorej je potrebna strpnost, ker nam daje možnost, da mirno in zrelo poslušamo argumente ali ideje druge osebe, četudi se z njo ne strinjamo. Ne bomo je zato, ker misli drugače od nas diskreditirali ali poniževali temveč bomo mirno tudi sami povedali svoje mnenje. Seveda ne moremo vedno pričakovati, da bo druga oseba razumela in strpno poslušala naša razmišljanja, a nekje pač moramo začeti s strpnostjo dialoga in s spoštljivim pogovorom.

Preveč je napsihiranih množic in kričečih posameznikov, ki jim ni mar za nobenega drugega, kot za lastne koristi in zgolj svoj prav. Takim žal ne moreš nič dopovedati, a nič hudega, pomembno se mi zdi, da vsak od nas, ki nam je mar za dobro širše skupnosti, da ostajamo v drži sočutja in strpnosti.