Tega ne govorite osebi z depresijo!

V mojo Svetovalnico redno hodi nekaj posameznikov, ki imajo diagnozo depresije. Ker je to očitno res vedno bolj pogost pojav, sem malce raziskovala in tole je nekaj napotkov, kaj rajši ne govorite osebi z depresijo. Namreč, že sama se bori s svojimi “demoni”, ki jo razjedajo in onemogočajo zdravo integracijo vsakodnevnih dražljajev. Se sicer opravičujem vsem, ki uživate antidepresive, a mnenja sem, da takšno drogiranje z uradnimi medikamenti, ki jih podpira farmacevtska industrija pač ne rešuje vzroka težav, ki so osebo odtrgale in odtujile od nje same. Sicer je tudi res, da naj bi depresija nastala z prepletanjem več dejavnikov, kot so močan stres, izguba pomembne osebe, socialnoekonomski vzroki, zloraba ali težka travma in bolečina. Ker od strank izvem, da jim za skoraj vsako tegobo zdravnik kar rutinsko predpiše “zdravilo”, ki posamezniku otopi stik s samim seboj. V zares težkih depresijah v akutni fazi pomagajo antidepresivi, pa vendar se je potrebno vprašati, kdaj se bo pa vseeno potrebno začeti soočati sam s seboj, navkljub lastni bolečini, nizki samozavesti in trdni žalosti.

Spoštujem težka čustvena stanja oseb z depresijo, pomagam jim ozavestiti, kje se je zataknilo, kaj se skriva za tem, zakaj delujejo na določen dražljaj tako in morebiti ne drugače, pa tudi vem, kaj jim nikoli ne bi rekla. To je nekaj napotil:

1. Zakaj ne moreš biti srečna?

Depresija povzroči, da se um osredotoči na negativnost in na žalost. Zato biti kar srečen, ni možno, ker oseba tudi ne sprejme površnosti. V čustvovanju bolj na negativnem polu občutenj je potrebno počasi pokazati kako dosegati uravnovešenost v dojemanju sveta okoli nas ter začeti sprejemati ne zgolj slabo, temveč tudi dobro. ker dobra in pozitivna stran je prav tako vedno prisotna.

2. Zakaj nekaj ne narediš, da jo premagaš?

V naši družbi, ki je napumpana, da vedno lahko nekako premagaš slabo in težko, je naša reakcija do osebe z depresijo tako rekoč instinktivno takšna, da jo skoraj osorno povprašamo zakaj se ne postavi pokonci in začne spreminjati svojo temačnost čustev. Ampak oseba z depresijo to lahko dojame kot še večji pritisk, kar jo še bolj potisne dol. Ker te osebe si želijo premagati svojo bolezen, vendar je ne morejo na hitro ali na način, ki je nam drugim zdravim samoumeven. Imajo nizek nivo energije in njihova samozavest je nekje pod lediščem. Razpoloženje in s tem povezane misli ter vedenje je izven njihovega lastnega nadzora, še zlasti, če so v težki depresiji.

3. Zakaj si ne poiščeš strokovne pomoči?

Ljudje so pogosto prestrašeni ali pa si ne upajo vprašati za nasvet, pomoč. Namreč, depresija ima še vedno žig stigme, da si duševno bolan, če priznaš, da trpiš za depresijo, tako da mnogi rajši nič ne govorijo o svojem notranjem doživljanju, a njihovo vedenje nazorno kaže, da čustvovanje ni uravnovešeno. Kljub vsemu pravim, da mora vsak prevzeti odgovornost za to, da si poišče strokovnjaka, ki mu bo lahko osvetlil dogajanje v čustvenem svetu. Ki je pogosto divje, nepričakovano odzivno in nenadzorovano. Terapije različnih zvrsti pa tudi antidepresivi pomagajo v akutnih stanjih.

4. Pa saj ni tako hudo!

Depresija je notranje stanje prizadete osebe in nihče ne more soditi kako hudo je ali pač ni. Običajno perfekcionizem in grobo dojemanje svojih čustev podpihujeta takšno stanje. Vedeti je treba, da je samokaznovanje tudi del depresivnih čustvovanj.

5. Nehaj že biti tako negativna!

Zagotovo je katera od oseb z depresijo tole največkrat slišala. A kaj, ko je prizadeta oseba do sebe izjemno kritična že tako ali tako. Počutijo se zelo osamljene in ko slišijo še takšno kritiko, jih še bolj pobije.

Zato, skušajte biti osebi z depresijo v podporo, ne sodite in ne obsojajte, pa tudi ne vzemite osebno občasne negativne misli, ki vas iritirajo. Najboljši način, da se pomaga prizadetim osebam, ki trpijo za depresijo je, da jim nudimo brezpogojno podporo, razumemo njihovo trenutno stanje in jih skušamo opogumiti, da poiščejo ustrezno strokovno pomoč.