Vsi imamo kdaj potrebo, da se nam posveča več pozornosti. Pa nismo zato že narcisoidni. Zlasti najstniki delujejo za okolico tako, kot da je ves svet njihov. Malce več pozornosti pričakujemo tudi na primer takrat, ko imamo rojstni dan, ko zbolimo ali imamo kakšno praznovanje. S tem mislim, da ni nič narobe.
Nekaj utrinkov, ko se zapletemo s narcisoidno osebo, pa tega ne prepoznamo dokler običajno ne treščimo v odnosu v močno bolečino, sem povzela po knjigi Rethinking Narcissism. Pogosto ne prepoznamo narcisoidne osebe, nekaj jo pa le izda in sicer njeno prepričanje, da vsi okoli nje in ves svet bi morali podpirati njeno prepričanje oziroma navdušenje, da je najboljša zgolj ona, taista narcisoidna oseba.
Narcisoidna oseba je samo sebe prepričala, da je boljša od ostalih ljudi, kar pa zahteva prisotnost drugih, ki jih narcisoidna oseba želi upogniti po svoji viziji, kako ji morajo ploskati in ji priznati močno veljavo. Podobno, kot je kralj zahteval, da so njegovi podložniki padli na kolena pred njim. Čustvena droga, na katero se narcisoidna oseba navleče je občutek, da je nekaj posebnega, izjemnega. S tem se povečuje upravičenost in zahtevnost taiste osebe, da morajo biti njegove zahteve izpolnjene s strani vseh ostalih ljudi.
Subtilno narcisoiden človek ima močno potrebo po pozornosti in meni, da je popolnoma upravičen do tega, da ga vsi podpirajo, razumejo, ljubijo in se mu dobrikajo. Vzame si vse in ves svet. No, v njegovih očeh seveda. Sprožilec za izzivanje okolice skozi lastne zahteve je nezavedni strah, da bi izgubil poseben status oziroma je le-ta ogrožen. Ker si narcisoidna oseba v svoji namišljeni nadmoči zamišlja, da je upravičena do pozornosti in brezpogojne zvestobe in podpore, doživi močan šok, ko ji na primer partner sporoči, da ne zmore ali noče več biti steber razumevanja saj narcisoidna oseba sploh nikoli ni pokazala zanimanja za partnerjevo stisko, željo po pozornosti ali čustveni bližini. Narcisoidna oseba ne zmore empatije in ne razume, zakaj nekaj boli drugo osebo, vse to pa ji sam povzroča. Seveda se tega ne zaveda in četudi ostane zato sam in se partnerska zveza razdre, ne bo nikoli v sebi prepoznal krivca za razhod temveč bo za vse krivil partnerja, ki je le zmogel toliko moči in poguma, da je zapustil narcisoidnega partnerja.
Se kaj podobnega dogaja tudi vam? Poznate ali ste v zvezi s kakšno narcisoidno osebo?