Ja, življenje res hitro mineva, nič ni za vedno. Razmišljam, da smo pogosto arogantni in menimo, da tako kot ravnamo mi, je vedno pravilno in smo pripravljeni se kregati in z agresijo dokazovati svoj prav. Meni se zdi takšno prerivanje kdo bo koga in kdo je bolj pameten res brezvezno.
Nič ni za vedno vklesano v kamen. Vse se lahko spremeni.
Spreminja se partnerski odnos tako, kot se osebnostno oblikujeta oba partnerja, kar je običajno na zelo različne načine in neusklajeno. Vzgojni koncepti enega in drugega starša se po navadi razlikujejo in potrebno je ogromno usklajenosti, da starša zmoreta in hočeta držati skupaj vedno, ko ju otrok in kasneje najstnik želi prelisičiti. Spreminjamo se ne nazadnje mi sami, saj smo ena velika spremenljivka.
Smo hormonski, tečni, nepredvidljivi, držimo srečo na vrvici, zelo redko se ozremo v svoje globine in si priznamo, da smo okej, da je naše bivanje tukaj in sedaj čisto v redu, da smo hvaležni za vse in vsakogar, ki vstopa v naše odnose, da smo plemeniti v recipročnosti različnih odnosov in da nam je mar. Da se operiramo pretirane sebičnosti in narcisoidnosti, pa da znamo sebe postaviti na prvo ljubeče mesto. Da drugim trosimo našo pozornost in naklonjenost, ljubezen in zaščito. Da smo najboljša verzija sebe. In zato se kar naprej spreminjamo, sploh če ozaveščamo naše nezavedne programe, ki vodijo naše odločitve, pa tega v resnici sploh ne vemo.
Tole je bilo zgolj nekaj primerov, ko se vse spreminja, mi in okolica. Zato res nikoli ni nič za večno vklesano v kamen. Ko to vemo, lažje razbijemo zono udobja in radovedno raziskujemo sebe in svoje odnose. Se upate? Saj vam lahko pomagam 🙂