Ko odide za vedno

Danes sem žalostna. Sem ganjena in prestrašena. Vse v meni se meša in mi dela zmedo v možganih, še bolj pa v srcu. Pravkar prispela z morja, s pogreba sošolca iz osnovne šole. Rak. V enem letu je odšel. Za vedno. Čudno je to, da si še kak dan prej, potem pa te v enem trenutku ni več. In najbolj nenavadno je to, da v zadnjih desetih dnevih spremljam tudi pri mojih dragih strankah zgodbe o odhajanju za vedno njim bližnjih ljudi.

Spreletelo me je, da smo sedaj že mi na vrsti? Naša generacija, niti petdeset let stari. Ko smo sedele sošolke in sošolci po pogrebu na kavi, smo obujali spomine kako neugnani in poredni smo bili in da so nas poznali vsi na šoli, ker smo vedno kakšno kolektivno ušpičili in da kako bi se naš pokojni sošolec režal, tudi ko smo govorili o tem, kako je prišel v naš razred v sedmem razredu in smo se vse sošolke kar malce zagledale vanj. In sedaj ga ni. Obiskovala sem ga na Onkološkem, poročal mi je napredovanju bolezni in o trdnem prepričanju, da jo bo premagal in da ga bom enkrat peljala v Opero.

Stojim na pokopališču, gledam mnoge žalujoče, voham morski zrak, ki ga je burja nosila z bližnjega Škocjanskega zatoka in morja, decembrsko sonce nas je grelo, kot da ga je spremljalo z dobrohotno toploto na zadnjo pot. In sem se spraševala, zakaj se godijo krivice. Zakaj je zbolel? Vsakdo od nas je lahko naslednji. Čudno minljivi smo. In tako hitimo iz trenutka v trenutek, pehamo se za nekimi iluzijami, ki nam na koncu nič ne pomenijo, pritožujemo se čez bedne malenkosti in zelo redko ugledamo in zaznamo vse tisto, kar je čudovito v naših Življenjih. Sem danes popolnoma hvaležna za sebe in svoj pogum, da se soočam z lastnimi demoni in vprašanji, pokritimi vzorčki in iščem rešitve ter nauke iz vsake take zgodbe. Hvaležna sem za mojo družino, mami in tatija, ki sta oba čila, zdrava in ljubeča do mene in za vso ostalo žlahto, ki jo imam rada in je razpršena naokoli po bližnjih in daljnih krajih. Neskončno ljubim svojo hči, ki tudi že počasi odhaja v njej lastno odraslost in sem ji hvaležna za vso modrost in nauke, ki sem jih nabrala ob njeni vzgoji in v vseh starševskih izzivih. Sedaj sva že lahko prijateljici. Hvaležna sem za vse moje iskrene in ljubeče prijatelje in prijateljice, s katerimi lahko delim delčke sebe, pa me pri tem ne sodijo in ne obsojajo ampak se mi režijo, da kako munjena da sem in da me imajo točno zato tudi radi. In nenazadnje sem ponosna in hvaležna za čisto vsakega posameznika, par, družino ali najstnika, ki so našli pot v mojo Svetovalnico in mi zaupali na poti njihovih osebnostnih, notranjih ali partnerskih preobrazb.

Hvaležna sem za tale moj BLOG, ko lahko z vami delim moje misli, ugotovitve in spoznanja. Malce mi je nenavadno, da sem vam tokrat napisala toliko o moji ranljivosti, a danes je očitno tak dan. Ko se soočam z minljivostjo. Nepovratnostjo. Zato objemite svoje najdražje točno sedaj in jim povejte, da jih imate radi. Ker mogoče bo nekega trenutka prepozno.