Čustveno izsiljevanje preko otrok

Ko se starša ločujeta, sta v ogromni stiski, jezi, stresu, žalosti in tesnobi. Ne vesta kaj ju čaka v prihodnosti, le v tem trenutku ne moreta in nočeta več biti skupaj. Ko se partnerja in istočasno starša zagledata, planeta v kreg, verbalno in čustveno nasilje, psihološke drame so na dnevnem redu in v vse to so hočeš-nočeš vpleteni tudi otroci.

Nekateri starši v razhodu in ob odločanju, da se ne gredo več skupnega življenja trdijo, da skrivajo pred otroki partnerske krege in očitanja. Da se kregata zvečer v postelji oziroma ko otroci zaspijo. In potem se nekega dne otrok zbudi in vidi, kako oči odhaja s kufrom od doma, da se nikoli več ne vrne. In je seveda zelo zmeden, žalosten in jezen. Zakaj pa je otrok jezen v tem primeru? Zato, ker se počuti ogoljufanega in osleparjenega. Baje, da je med staršema vse v redu (ker sta se kregala potiho v temi spalnice), naenkrat pa ni nič v redu, ker enega od staršev ni več!! In še več kot to: otrok seveda na čustveni ravni ve, da se starša ne razumeta saj čuti njuno žalost in vdanost v neuspeh partnerske zveze, le da tega ne zna in ne more še zavestno občutiti in izraziti. Na tem mestu pozivam starše, da ste do lastnih otrok iskreni in da jim za njihovo starostno dobo poveste, kaj se dogaja med mamico in očijem, kako načrtujeta, da se to razreši, da mu razložita, da je otrok še vedno povsem varen in ljubljen.

In potem poslušam primere, ko starša v postopku ločitve uporabita otroke za orožje čustvenega izsiljevanja, kar je ena od najbolj okrutnih oblik čustvenega nadzora in manipulacije. Ker več pravzaprav ni možno izgubiti, še posebej pa je močno zaradi čustev obeh, torej moškega in ženske, ki sta se včasih ljubila, se pa ob razhodu zapletata v hud boj, v katerem seveda izgubljata oba. Največja postranska žrtev pri vsem pa je prav otrok, ki je predmet zlorabe s pozicije moči enega ali drugega starša. Takšen otrok odraste v osebo, ki nikomur ne verjame, v vsaki osebi vidi nekoga, ki ga želi zmanipulirati in izigrati, ne dovoli čustvene bližine, saj se boji biti zopet ranjen in ki lahko postane tudi sam agresiven do sebi bližnjih, saj ga razdirata nerazdelana jezen in bolečina izdaje.

Zato, dragi moji starši, ki ste v dilemi kaj narediti s partnersko zvezo: prvo poskusite vse možne poti in sredstva, da ugotovite ali je res vse med vama umrlo. Če res ne gre drugače, se razidita na zrel, odrasel in odgovoren, civiliziran način, v katerem dobi tudi otrok svojo pomembno vlogo, ko se mu pove, kaj se dogaja. To je bolj zdravo za njegov nadaljnji osebnostni razvoj, kot če se mu vse skriva in z njegovimi čustvi manipulira. Sem bila dovolj jasna?