DRUŽINSKO NASILJE

Spet smo priče grozovitim zaključkom celotnih družin, ko nasilnež pobije in umori ženo, pastorko in nazadnje dvigne roko na sebe. Moja razmišljanja o družinskem nasilju boste sicer brali čez približno dva tedna, kar pa popolnoma nič ne zmanjšuje realnih dogajanj za zidovi slovenskih družin, saj se takšni in podobni zločini in nasilje vršijo vsakodnevno in po celi Sloveniji. So se in se še bodo.

Kar me boli in čudi, je dejstvo, da bomo zelo kmalu pozabili na šok in osuplost, ki smo jima bili mogoče za minutko dve izpostavljeni, ko smo spremljali ali brali novice o grosupeljskem masakru ter se ob novem družinskem nasilju zopet čudili nekaj trenutkov, zamahnili z roko, češ saj se to ne dogaja nam ter se zopet posvetili vsakodnevnim opravilom.

Ampak!! Nasilja ni mogoče opravičiti! Nikoli in nikdar. Pa če se strinjate z menoj ali ne. Tukaj trdno stojim za tem stališčem. Vsi prvo pomislimo na fizično nasilje, mogoče še na spolno nasilje, hitro pa pozabimo na verbalno, čustveno, psihično nasilje. Vse oblike nadvlade in izživljanja ene osebe nad drugo enostavno niso dopustne, pa naj gre za še tako veliko razliko v dojemanju (iste) realnosti, različnih osebnostnih lastnosti ali želja, potreb. Rešitve? Predvsem ozaveščanje o tem, da že starši z lastnim vzgledom in odgovorno naravnanostjo svojim majhnim otrokom privzgojijo občutek in vedenje, da nobena oblika nasilja ni dopustna. Torej, če bi vsak od nas staršev otroka učil strpnosti do različnega mnenja drugih ljudi, če bi se potrudili, da bi pokazali, kako se konstruktivno in v optimističnem duhu rešujejo problemi in konflikti, sem že dokaj prepričana, da bi bilo nasilja med kasneje odraslimi mnogo manj.

Slovenija je res zelo specifična dežela. Majhen bazen duš, ki smo med seboj tako rekoč v žlahti v kakem petem ali desetem kolenu, ki se trmasto držimo tistega kar poznamo in že na daleč odklanjamo nove ideje, pobude ali vzgibe, ki bi nas primorali, da se premaknemo, mobiliziramo. Vsidrani smo v naše hiše, na oknih so rože, skrbni smo za čistočo in se pred vratu sezuvamo, da se ja kaj ne bi onečedilo, četudi pucamo in sesamo vsak dan. Radi si zgradimo ograje, znotraj katerih smo vladarji in nas ne zanima, kaj dogaja na drugi strani ceste. No seveda, če slišimo, da se pri sosedu kregajo, po navadi rajši radio damo še bolj na glas, da jih ne slišimo in smo tako varno zaprti v svojem kotičku uma. O sebi menimo, da nismo konflikti narod in da menda ne maramo vojnih obračunavanj. Pa se malce zamislimo in prevedimo tole generalizirano misel: se pravi, da nasilje in agresija nad tujcem nam ne diši, do članov lastne družine pa lahko zlorabljamo svojo pozicijo in moč? Tepemo otroke? Zakonca med seboj obračunavata s pestmi? Fizično močnejši moški se spravijo na šibkejše (četudi kdaj jezično močnejše, torej verbalno nasilne) partnerice, da bi jim na poniževalen agresiven način pokazali in dokazali, da imajo oni prav.

Ob tem ne bom kazala s prstom na državo, kot zelo radi zvalimo krivdo za vse sranje, ki se nam dogaja, pa jadikujemo, da je nemočna ta služba, pa tisti center, pa nek minister, pa zakoni so brezvezni in neživljenjski itd. Ah ne, tokrat se osredotočam na to, kaj mi sami, mikro celice družine lahko storimo, da sploh ne pride do tako grozljivih posledic partnerskih nesporazumov, kregov, razhajanj v mnenjih in zlorabe otrok v partnerskih obračunavanjih. Kajti, se še spomnite preteklih mesecev, ko so očetje metali lastne otroke skozi okno, pa še sebe, da bi pokazali svoj prav in kaznovali mame in partnerke? Opravičila ni!!

Navkljub vsej vaši bolečini, tesnobi, ogromni jezi in srdu vas vse iz srca naprošam, da se spravite k pameti, začnite se pogovarjati in poslušati, predvsem pa ljubite svoje otroke, kažite jim svojo neskončno ljubezen, dajajte jim varnost in sprejetost. To je po mojem mnenju največji preventivni ukrep, ki se bo vedno obnesel. Namreč, ljubljeni in varni otroci (pa s tem ne mislim razvajeni v materialnem smislu, ko jim starši namesto iskrenega izkazovanja ljubezni kupujejo na tone brezveznih igračk) nimajo potrebe na agresiven način dokazovati svoj prav. Znajo prisluhniti sočloveku in četudi se morebiti ne strinjajo z njegovimi argumenti, ne bodo zapele pesti pri kasneje odraslih otrocih. Saj veste ponarodeli rek: »kar se Janezek in Špelca naučita, to Špela in Janez znata«! Ne zamahnite z roko sedaj, ko ste tole prebrali temveč se vprašajte, kdaj ste bili na zadnje nasilni do svojih bližnjih.

Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok

20.7.2014