Nedelja je zame ena tak posvečen dan, ko se umirim od prejšnjega tedna, se v sebi pripravljam na prihodnji teden, vzamem si čas za lastno cartanje sebe in za kreativnost. Mnogi me sprašujete, kdaj mi uspe poleg dela v Svetovalnici, raznih predavanjih, nastopih na televiziji in na radiu še pisati članke za mnoge tiskane in spletne medije.
Jah, po navadi je to ravno nedelja, tako kot je danes. Umirjena si dovolim poiskati v tišini svojih misli nove vire navdiha za zgodbe, ki jih nato pišem. Vsi moji zapisi izvirajo iz uvidov in spoznanj pri delu z ljudmi in pri dolgoletnem delu na sebi, ko marsikatera tuja zgodba ali vsaj kakšen njen delček odzvanja v kakšnem mojem vzorčku, misli ali ugotovitvi, spoznanju o sebi in mojih osebnostnih izzivih. To vse priznam tudi vam, saj nimam česa skrivati.
Danes dopoldne sedim pred vhodom v svoj domek, opazujem vrbo, kostanj, lesko in druga zelena drevesa okoli mene, kako nežno nihajo v vetru in se svetijo v soncu. Moja pitbulka leži med marjeticami poleg mene in se sonči, hči še spi in mirno sanja svoje že skoraj odrasle in samostojne sanje. Diši po poletju, vse je nedeljsko mirno. Popolnoma srečna uživam v tistih trenutkih, ko je vse v meni in okoli mene v popolnem redu.
Neskončno sem hvaležna sebi in svojemu pogumu, da sem se odločila pred leti izboriti mir v srcu in zadovoljstvo s svojo osebnostno, čustveno in duhovno preobrazbo. Seveda so za kaj takega potrebna leta, a danes sem zgolj mirovala in se obdala s energijo hvaležnosti, ljubezni in zavedanja, da je vse prav točno tako kot v tem hipu je. Nemo sedim in sem ganjena nad trenutkom. Sem čuječa in srečna, ta notranji mir skušam vtisniti v sebe za tiste turbulentne trenutke, ki pridejo kdaj slej kot prej. Da mi bo današnje jutro popolnega sozvočja sebe z vsem kar je okoli mene sidro takrat, ko me bo Življenje testiralo ali me premetavalo.
Kdaj ste pa vi nazadnje občutili neskončen mir v srcu in hvaležnost za tisti trenutek, ki ste ga ozavestili? Želim vam jih čim več in da so čim bolj pogosti!