Kdaj pomagati?

Večkrat me sprašujete, ali je dovoljeno pomagati človeku v stiski. Ko sami vidite, da ima težave, pa jih ne zna, noče ali ne more rešiti. Ker to osebo poznamo, je morebiti kdo iz naše socialne mreže, človeka imamo radi, mar nam je za njega, sam pa nikoli ne reče, da ne zna ali ne zmore rešiti svoje zagate in smo v dilemi ali mu pomagati ali ga pač pustiti, da se muči.

To je res dobro vprašanje. Nimam enoznačnega odgovora. Kar lahko predlagam, je dejstvo, da če nas ta oseba ne prosi za pomoč, se pravzaprav nimamo pravice vmešavati v njegovo življenje in odločitve, pa četudi nas še kako boli in pravzaprav ne razumemo, zakaj si noče pomagati. Tukaj naj pripomnim, da smo dejansko sami kreatorji lastnih odločitev, pa čeprav se vam bo to mogoče zdelo krneki. Ker lahko se odločimo tako ali drugače. Vse ostalo so izgovori, ki nam prav pridejo, ko se hočemo pred drugimi (in tudi pred sabo) opravičiti za neko slabo odločitev, ki je imela za posledico tegobe, bolečino, prizadetost in še druge negativne vplive. Ko se odločimo, da za vse to sr*nje prevzamemo odgovornost, smo že na malce boljši poti, da začnemo iskati rešitve, ki nam bodo pomagale splezati iz trenutne bedne situacije.

No, odgovor na začetno vprašanje, kdaj sočloveku pomagati bi bil, da takrat, ko sam zaprosi za to. Ker če se sami vsilimo in hočemo nekaj reševati namesto te osebe, mi prevzamemo njeno odgovornost. In spet ne bo nič sama ta oseba naredila. Je dobila “berglo” v nas, ki smo razumevajoči in se nam srce para, ko gledamo tega človeka, kako sprejema same bedne odločitve. A kaj, ko je to njegovo življenje in so to njegove odločitve. Nimamo pravice se vmešavati v nekoga, če nas za to sam ne poprosi. Ker le-tako bo pripravljen narediti kakšen korak naprej. In bo cenil našo pomoč. Tudi zato bo bolj motiviran, da se spravi k sebi. Ker mi vsi imamo nek lasten namen v življenju in s svojimi odločitvami res lahko vplivamo na dolgoročen potek le-tega. Našega in drugih. Ker nam je mar. Prav zato!