Ko otroci lažejo

Včasih debelo gledam, ko mi kakšna mama v Svetovalnici pove, kako na debelo laže njen desetletni sin, druga mama pove, da laže dvanajstletna hči tako, da se kar kadi. Nobena od njiju ne ve, kdaj otroka povesta res resnico ali pa se kar malce zlažeta. Pa sem se začela spraševati, zakaj otroci lažejo, kje so se tega naučili in kako to razrešiti?

Starša sta ločena že nekaj let, stiki so urejeni tako, da je hči en teden pri očetu, drugi teden pa pri mami. Bivša partnerja in seveda še vedno starša ne komunicirata kaj dosti, zgolj, če je res kaj narobe glede hčerke. A glej ga zlomka, ko so mamo klicali iz šole, da hči laže in se izmika odgovornosti, je pozvala tudi hčerkinega očeta, da sta skupaj odšla na pogovor k razredničarki in je res šel. Slišala sta, da njun otrok izkrivlja resnico in laže o evidentnih stvareh, četudi ji lahko dokažejo, da ni res, kar govori, še kar naprej trdi, da ona govori resnico. Za malenkosti se zlaže sošolkam, a začela je z lažmi tudi pri učiteljih. Ko so staknili glave, so ugotovili, da zlorablja laž pri tistih učiteljih, ki jih smatra za šibke oziroma deklica meni, da je ne bodo odkrili. Kakšna je pot do tega, da deklič spozna, da z lažjo se pač res ne pride daleč? Težka in zavita, ne gre čez noč, saj se je porušilo osnovno zaupanje v vse kar deklica pove.

Mama iskreno pove, da se je hči verjetno naučila laži pri očetu, ki je zelo zaposlen manager. Primer: on sedi v dnevni sobi, hči se svoji sobi uči in sliši očeta, kako govori po telefonu in pripoveduje nekomu na drugi strani, da se pravkar vozi na letališče po enega poslovnega partnerja, ker ga pelje na večerjo. Hči ve, da bosta doma, ker pride babica na obisk. In ponotranji, da laganje ni nič takega in ga začne še sama uvajati v svojo “komunikacijo”.

Jaz sem bila “mama zmaj”, ker sem hčerki povedala že pri njeni starosti sedem ali osem let, da se ne splača lagati, ker bom slej kot prej izvedela, če ne danes ali jutri, pa čez en mesec ali eno leto, a izvedela bom in potem bom “zmaj”. In da res ne dovolim in ne prenesem laži, ker je bolje povedati resnico, pa če je še tako grozna ali boleča. Ker bo moja pomoč ali rešitev ali nasvet toliko bolj učinkovita, saj bo pisana na kožo dejanskega problema in ne laži. In največji hec je bil, da sem nekaj krat kot zanalašč ugotovila kako njeno majhno laž in ji s tem že kar hitro dokazala, da res izvem, ko se kaj zlaže.

Sicer vem, da je iluzija pričakovati, da bomo vedno vse govorili po resnici, saj se povprečni človek baje vsak dan zlaže približno sedemkrat, vključno z tako imenovanimi belimi lažmi, ki niso nikomur škodljive. Kljub vsemu si želim vsem nam čimveč iskrenih misli in resnic in kot že pogosto povedano: mi starši smo vzgled otrokom in če smo mi zmožni govoriti resnice, jih bodo tudi naši otroci mnogo lažje dojemali kot moralni in osebnostni kompas.