Najstniki so carji

Malce sem sentimentalna. Moja hči je te dni dopolnila 18 let in je uradno polnoletna. Razmišljam, da nekaj je faktolološka starost in EMŠO, drugo pa je tista resnična biološka in psihološka starost.

Najstniška leta so lahko po mojem mnenju najbolj zanimiva in razburljiva, ali pa je to izjemno naporno obdobje prehoda in oblikovanja otroka v odraslo osebo.

Kako bo potekal proces preobrazbe iz bubice in zapredka v visoko letajočega metuljčka je seveda v veliki meri odvisno od:

• vzgojnih prijemov, ki so seveda morali biti zdravo in pravilno naravnani za dotičnega otroka in veljajo še sedaj, saj najstnik nujno in krvavo potrebuje še vedno vodstvo in objem staršev;
• od prepričanj in vzgleda širše družine katere vrednote veljajo v neki družini in k čemu stremijo starši in to prenašajo na otroka, bodisi je to doseganje visoke izobrazbe in neprenehno učenje, ko rečejo starši otroku, da je najvišja vrednota to, da si človek pridobiva znanje in izobrazbo, ki mu jo nihče ne more vzeti ali pa pač zasmehovanja šolanja in branje knjig;
• od tega, ali ima tečen in hormonov poln najstnik kljub svoji lenobi in sitnobi še vedno podporo, razumevanje in ljubezen staršev;
• od tega, da se najstniku še vedno postavljajo jasne omejitve in zahteve kot tudi popuščanje v nekaterih vzgojnih prijemih, ki v preoblikovanju mladega človeka niso več nujne, saj če smo starši kvalitetno opravili svoje delo, se bo najstnik zavedal, da je odgovoren za svoja dejanja in odločitve;
• od tega, kako kvalitetno komunikacijo so vzpostavili v neki družini, saj se je preko nje najstnik naučil ali pogovarjati in biti slišan ter poslušati druge, ali pač po cele dneve leži v svoji sobi in si v njo nese celo krožnik s hrano, da se ja ne bi pogovarjal s kakšnim od družinskih članov;
• od osebnosti in temperamenta mladega človeka, pa od vplivov okolja, šole, vrstnikov, vzorov, prvih ljubezni in izkušenj, ki izhajajo iz soočenja s svojimi ljubezenskimi čustvi.

Seveda je dejavnikov še mali milijon, pa vendar je fino vedeti, da so najstniki po mojem mnenju in profesionalnem ukvarjanju z njimi res carji. Namreč, dogajajo se jim ogromne spremembe, ki se nikoli več v življenju ne ponovijo v takšni silovitosti. Iščejo sebe, svojo identiteto, komu so pomembni, kako čutijo svoja čustvena doživljanja, komu lahko zaupajo, v kolikšni meri uporabljajo svoje možganske vijuge in še mnogo tega.

Kar opažam pri tej čudoviti mulariji, ki obiskuje Svetovalnico, je to, da se globoko v sebi zavedajo, kljub navidezni pasivnosti in lenoritosti, da imajo neskončen potencial in da bi ga pravzaprav radi izkoristili, le da ne vedo kako. Pri tem jim pomagam, da jim osvetlim kakšne sorte osebnosti so, kje lahko poiščejo pogum, kako naj razvijajo empatijo in čustveno inteligenco, zakaj je pomembno sebe slišati in delati na sebi in kako oblikovati zdravo dvosmerno komunikacijo. Pogumni najstniki so prihodnost našega sveta!