Strah pred srečo
8 februarja, 2015Čustveno izsiljevanje preko otrok
22 februarja, 2015 
Starši smo dosti krat v stiski, kako reagirati na situacije, ko nas otrok ali najstnik postavi na preizkušnjo. Poriva naše meje, krši sprejete dogovore, ignorira naša navodila, trmasto vztraja pri nečem, kar si je vbil v glavo, četudi dobro ve, da nas bo s tem razjezil. In ker smo starši tudi zgolj ljudje, nam seveda odnese pokrovko.
Če k temu prištejem še naporen delovni dan, tečno in zahtevno taščo, nizek pritisk, nerazčiščen nesporazum s partnerjem in evo, hoče se nam zmešat. Ne izbiramo besed, jeza in bes nas preplavljata zato je zelo težko izbirati prave oziroma primerne besede, preko katerih želimo podati določeno sporočilo ali zopet vzpostaviti omajano mejo otroku. To je zelo pomembno, saj ne želimo, da naši otroci trpijo, pa vseeno jim moramo dati vedeti, da se ne morejo samopašno ali ignorantsko vesti.
Tole je nekaj navodil, kaj nikoli ne smete reči svojemu otroku, četudi ste jezni in totalno razjarjeni.
1. “Spravljaš me ob živce!” je ena od najbolj pogostih jeznih pripomb. Ta in njej podobne uporabljajo krivdo, preko katere skuša starš spremeniti vedenje otroka. Prav je, da mu damo vedeti, kaj občutimo in da smo razjarjeni, vendar je potrebno naša čustva ustrezno verbalno dati iz sebe. Če vzgajamo s krivdo (glej moj post Občutek krivde) , se bo to kasneje odrazilo v otrokovi nizki samopodobi in tudi v tesnobi. Bolj primerno je reči: “To, kar sedaj počneš in izzivaš, dobro veš, da ni primerno in da smo dogovorjeni kako se vedemo. Zahtevam, da se ravnaš v skladu s dogovori, ki veljajo v naši družini”. Torej, ne dajemo krivde na otroka kot njegovo osebnost, temveč poudarimo neprimernost njegovega dejanja oziroma vedenja.
2. “Pa kaj je narobe s tabo?!” Tale obtožba uporablja sram kot vzvod discipliniranja oziroma starši zmotno mislijo, da bodo s tem dosegli spremembo otrokovega vedenja. Ker nas otrokovo vedenje razjezi, v tistem hipu ne zmoremo ali ne moremo upoštevati vseh dejavnikov, ki vplivajo na to, kako se je otrok vedel v neki situaciji. Morebiti želi otrok na neprimeren način pritegniti vašo pozornost ali vas želi vplesti v svojo igro, pa tega ne zna ustrezno sporočiti. In tako po krivici otroka s svojo hitro in jezno pripombo pahnemo v veliko osebnostno stisko in namesto, da bi skupaj poiskala rešitev, se otrok umakne in čustveno zapre, saj je občutek sramu močan in lahko pusti večen pečat na samopodobi.
3. “Izboljšaj se, sicer te bomo kaznovali!” ali podobne grozeče fraze. Strah, ki naj bi tudi motiviral in vzpodbudil spremembo otrokovega vedenja pravzaprav povzroči agresijo ali zastrašenost. S tem stavkom boste kmalu povzročili izgubo zaupanja otroka do vas, prav tako vas bo nehal spoštovati in ne bo več sledil zahtevam in navodilom, temveč se bo začel odločati po svoje. Kar je seveda za otroka nevarno.
4. “Poglej bratca / sestrico / sosedovega fantka, kako priden je!” Primerjava lastnega otroka z drugimi je prav tako nekaj, kar zelo boli otroka in ga zagotovo ne disciplinira na način, kot starši mislijo in da bo zato spremenil svoje vedenje. Pogosto je učinek prav nasproten: s primerjavo uničujemo lastno vrednost otroka in le-ta se odzove zanalašč točno kontra, kot mi hočemo, da bi se. Priporočam, da res nikoli ne uporabljate primerjav, saj je vsak otrok unikaten. Spoštujte, sprejmite in vzgajate svojega otroka z vsemi lastnostmi, ki jih ima. Navsezadnje je to vaš otrok!
Torej, ko izbirate vzgojne besede, se predvsem osredotočite na vedenje otroka in nikakor na osebnostne lastnosti. Pri tem lahko uporabite: “Ni mi všeč tvoje vedenje” ali “Ne maram, ko počneš tointo”. Ko se razgreta situacija umiri, se z otrokom pogovorite kaj točno se je zgodilo in kako lahko v bodoče prepreči podobno reakcijo, ker mu boste dali vedeti, da ste mu vedno na voljo ter da mu ni treba na neprimeren način iskati vaše pozornosti, ljubezni ali časa.
