Poporodna depresija

Sem mama najstnice. Ko sem rodila hči, nisem bila najbolj spretna in zadovoljna mami. Na začetku sploh nisem vedela kako jo prijeti, kaj šele previti. Imela sem občutek, da bom tiste majhne nogice in rokice kar polomila, ko jo bom preoblačila in menjavala pleničke. Pa sem v bolniško sobo v porodnišnici poklicala na pomoč kar eno od sester ter jo prosila, da mi pokaže in me nauči kako novorojenčka prijeti, sleči, previti in obleči nazaj. S tem, ko sem sama celotno proceduro ponovila ob asistenci medicinske sestre, sem pridobila samozavest. Ker, nekaj je, kar prebereš v stoineni knjigi in priročniku, v katerih piše vse enostavno ter drugo je, ko dejansko v objemu držiš drobno bitjece in debelo gledaš in nimaš pojma kaj narediti in kako.

Pač, bom odkrita in priznala, da sem tudi sama imela kakšen trenutek ali dva, tri, ko sem samo stala in gledala majhno človeško bitje ter sem bila v popolni temi in zmedi, kaj narediti, kako se odzvati in zadovoljiti ter potešiti jok nebogljene polmetrske štručke. Pa sem sama sebi rekla ter se nekako “zbrcala”, da sem začela poslušati moj notranji glas in nisem več prebirala receptov in nasvetov kaj in kdaj narediti to-pa-to. Enostavno sem začela sodelovati z dojenčico, jo poslušati in jo ljubiti in ljubkovati. Skušala sem ugotoviti, kaj mi sporoča in kmalu prepoznala različne načine joka. Vse, kar sem vedela za stoprocentno, je bilo to, da jo ljubim bolj kot karkoli drugega.

Pogovarjam se z mladimi mamicami, ki imajo sedaj dvo ali triletne otroke, pa so bile po rojstvu v diagnosticirani poporodni depresiji. Zmedene, prazne, jokajoče niso vedele, kaj naj počnejo z otrokom, nič ni imelo smisla, vanje se je kradla misel, da so slabe mame, ker otroka se seveda moramo vse veseliti in skrivati svojo nesigurnost, nespretnost, biti moramo idealne, nasmejane in popolno srečne mamice kajne? No, vsaj tako piše v različnih priročnikih, a dejansko življenje in porod so nekaj drugega. Majhno bitjece prinese velikanske spremembe v čustvovanje vseh vpetih, v odnose, v komunikacijo, v družinsko življenje. To je velika odgovornost. Je tudi velik izziv. In od osebne opremljenosti mamice, kako zna in zmore prenašati udarce življenja, je v veliki meri odvisno, kako bo uredila svoje misli, čustva in življenje ob prihodu dojenčka na ta svet.

Mislim, da ni nobena sramota priznati, da mnoge novopečene mamice nismo (bile) noro srečne, ko smo rodile, temveč smo bile utrujene, izmozgane, ne čisto prepričane v to, da bomo znale in zmogle nuditi vse kar dojenček potrebuje. Če ob nas takrat ni razumevajoče podpore s strani partnerja in drugih bližnjih, se vse skupaj še bolj poglobi v občutke nemoči in depresije, žalosti in strahu, kako naprej.

Jaz kot večni optimist in nekdo, ki se danes sooča z izzivi najstniškega obdobja hčerke lahko rečem, da sem se morala pred šestnajstimi leti krepko vzeti v roke, si dopovedati, da zaupam svojim materinskim instinktom in da bo vse v redu. Nimam občutkov krivde, da nisem bila popolna in perfektna mami, ko je bila hči dojenček, saj pravim, da življenje ni nikoli idealno ali perfektno temveč je takšno, kot si ga oblikujemo in nato dojemamo. Je eno in je naše. Sploh, če ga delimo z našim potomstvom.

Zato, drage mlade mamice: zaupajte v svojo ljubezen, otročki so bolj trpežni kot si mislite, ne gradite si občutkov krivde temveč vedite, da vas vaši mladički potrebujejo ljubeče, skrbne in človeške, ne pa brezmadežne “robote”. Ker nekoč majhni dojenčki zelo hitro odrastejo v pametne in lepe mlade ljudi, ki se nato soočajo z lastnimi izzivi in cilji. In sama se sedaj krepko učim tudi od svoje mlade najstniške dame.