Prelivanje partnerstva v starševstvo

Ja vem, čuden naslov kajne? Res se mi zelo pogosto zdi, da starša ne ostaneta pri starševskih oziroma vzgojnih diskusijah in problemih, temveč jih “nadgradita” z očitki in zamerami iz nerešenih partnerskih odnosov. No, kar želim poudariti, je to, da ni zdravo ne za en in ne za drugi odnos, ko se težave s problemi rešujejo “na tujem dvorišču” in ne na tistem, na katerem se generirajo.

Če poenostavim: partnerja se pogosto prepirata ali pa je njuna komunikacija glede partnerskih situacij in nakopičenih nesporazumov mimobežna, lahko pa, da je sploh ni. To pomeni, da se ne rešujejo razlikovanja v mnenjih, stališčih, potrebah in seveda njunih željah. In kajpak slej kot prej nekje porinejo nakopičene “smeti” na plano. Takrat začne partnerski odnos pokati.

Ko partnerja dobita otročka, postaneta tudi starša, torej prevzameta obe vlogi, ki ju igrata običajno istočasno. Zelo žalostno je gledati par, ki (p)ostaneta zgolj “ati” in “mami” in nista več moški in ženska, mož in žena, bojevnik in boginja. Sta le starša in sta pozabila na negovanje partnerske zveze oziroma njune ljubezni, privrženosti, lojalnosti, spoštovanja. Osredotočena sta na otročka, zlasti mame postanemo cele divje na vmešavanje v naše materinske skrbi. Včasih se celo dogaja, da očetu oziroma partnerju kakšna mama oziroma partnerka ne dovoli kaj preveč se ukvarjati z naraščajem, ker po njenem moški ne zadosti njenih visokim kriterijem glede oblačenja, hranjenja, uspavanja.

Starša, ki sta pozabila biti partnerja dolga leta, ko sta se posvečala reševanju vsega kar je povezano zgolj z otroškimi radostmi, ob ločitvi doživita močan šok. Namreč, ko razpade ljubezen oziroma zveza in za njo ostane tona neraščiščenih zamer in kregov, hoče en ali drugi to nekako počistiti s svoje duše in srca. Ker tega pogosto ne more več skomunicirati z bivšim ali bivšo, saj zveze ni več in kar je bilo, je pač bilo, nevede prenese to tono čustvenih smeti na starševski odnos. 

Kot vemo, ostanemo starši celo življenje, sploh smo pomembni, ko se otroci majhni. Ob razhodu in razpadu partnerske zveze zato starša zelo težko komunicirata, ne da bi v njuno vzgojno področje posegali ostanki jeze in grenkobe iz končane zveze. In to deluje zelo toksično na otroke!

Zato, dragi moji ločeni starši, prosim spametujte se in ne čistite nerešenih partnerski zamer na vzgojnem področju. Nehajte si nagajati in zanalašč drugače svetovati lastnim otrokom samo zato, ker je bivša rekla, da je to belo, boste vi rekli, da je to črno. No, pa seveda obratno. Pač, s tem ogrožate zdrav osebnostni razvoj lastnega podmladka. Tako, sem mogla to napisati!