Strah pred srečo

Ja, obstaja tudi strah pred srečo. Verjetno se vam bere zelo odbito in čudno, munjeno, ker menda mi vsi hočemo biti srečni. Celo življenje si predstavljamo, da ko / če bomo srečni, potem bo vse super in ohinsploh. Sreča nam je predstavljena kot ultimativni cilj, ki bo zadovoljil vso vsoto naših pričakovanj, želja, pa tudi iluzij. “Kjer je strah, tam ni sreče”, je vedel že antični modrec Seneka.

Mnogi sami sebi postavljamo “pohodne mine” glede doseganja ciljev, ki naj bi nas osrečili. Ko nam je zadovoljitev določene potrebe na dosegu roke in posledično bi lahko začutili srečo in verjetno tudi notranji mir, si že – hop – skreiramo kakšno situacijo, ki nam pozornost odvrne od začrtanega cilja, kar posledično pomeni, da ga ne dosežemo in smo spet nesrečni. Ker to občutenje nam je znano in blizu.

Da se razumemo: to ne delamo z zavestnim namenom, da bomo delali sami sebe nesrečne. To seveda pač ne. A ker se bojimo biti srečni in pravzaprv niti ne vemo dobro, kaj naj bi to bilo, se nam zdi ali pa v sebi čutimo nemir, ko bi lahko postali srečni, a to rajši zminiramo.

Dejstvo je, da je večini ljudi bližje biti trpeč posameznik, biti žrtev okoliščin, življenja, ravnanja drugih ljudi in kar je še zunanjih pritiskov, ki nas silijo v mizerijo, občutek tesnobe, teme in brezizhodnosti. To je mnogim znano in poznano tudi iz otroštva in dobe odraščanja, ko so nas starši silili preko vzgojnih pritiskov in primarne socializacije v to, da smo se pretvorili v trpeče duše. Ki niso bile deležne okusa sreče, notranje umiritve in občutka popolnosti. In strah nas je, da če bomo kdaj res okusili srečo, bomo to hitro zopet izgubili. Kar seveda zopet boli.

Ko tole berete, dragi moji, ali ste se vsaj za kanček obrnili v sebe navznoter in pomislili, kdaj ste se počutili za hip srečne? Ali sploh poznate ta občutek? Ki v milisekundi preplavi tvoje telo in skoraj neopazno izgine, a pusti umirjen priokus, da se ti je pravkar nekaj finega, magičnega pripetilo?

Ker vem, da je občutenje sreče subjektivno doživetje, ga ne znam in ne morem opisati. Majhen približek mojih osebnih občutenj sreče je v zadnjem vprašanju zgornjega odstavka. Lahko bi kot trenutek sreče kdaj doživeli tudi naslado v obliki krepkega orgazma. Ne vem, sami pomislite in skušajte sebi privoščiti tisti občutek, da je vse okej in vse prav točno takšno kot je. Sreča, varnost, umirjenost in pozitivna naravnanost misli – ker misli so tudi energija – pomagajo na poti v uvidom, ki nam mogoče predstavljajo občutenje sreče. Si upate?