Življenje kot peščena ura

Zadnjič razmišljam, da živimo v stilu peščene ure. Zakaj? Ker je naše življenje sestavljeno iz nanosekund, sekund, minut, dni, tednov in let, pa vseh ostalih trenutkov vmes, ko mislimo, da nadzorujemo svoje odločitve, pa zdi se nam, da upravljamo s svojimi čustvi. Ampak tako kot peščena ura, ki ima v eni polovički polno drobnih zrnc peska, ne nadzoruje drsenja peska v drugo polovico ure, ko jo obrnemo, tako tudi mi ne našega življenja. Pač, pesek drsi in odšteva čas.

In ja seveda, tudi nam čas polzi, gre, nam dogaja in s tem živimo. Recimo, da je naše življenje sestavljeno iz milijončkov zlatih peščenih zrnc in ob našem rojstvu začnejo ta zrna polzeti skozi ozko grlo ure. Ko se pretočijo v celoti v spodnji del, se izteče naše bivanje tukaj in sedaj.

V realnem življenju si svoje bivanje seveda tudi žal uspešno krajšamo. Čustva zatiramo, se delamo navzven prijazne in fine, požiramo mnogotero čustveno nesnago drugih ljudi, ker jim ne znamo reči “prijazni ne”, o katerem sem pogosto že pisala, ustrežemo drugim, da bi ja bili sprejeti v njihovih očeh in še vse ostale negativnosti , od hrane, ki nas prazni, do odnosov, ki nas puščajo nepotešene. Potem iščemo srečo v objemu dragega in v njega projiciramo željo in pričakovanje, da nas bo on osrečil, ko se že same ne znamo in ne vemo, kako naj bi to sploh bilo videti in čutiti. 

Uh ja, odnosi in življenje sta dve izjemni kategoriji, ki nam lahko s pozitivnim pristopom upočasnijo polzenje peska. Z nerganjem, pritoževanjem, iskanjem krivca za lastno nesrečnost v drugih, pa recimo s pesimizmom seveda podmažemo steklo, da pesek hitreje polzi. Mogoče se v pesku lahko naredijo tudi zlepljene kepice peska, ki zaustavijo pretok zrnc, torej si ustvarimo različne bolezni, ki nas zaustavijo in nam vedno nekaj želijo sporočiti.

Mi je dejal pred nekaj dnevi prijatelj, ki je zbolel za težko boleznijo in so mu rekli, da ima le še nekaj let na tem svetu, da sedaj postaja bolj sebičen. Da se bo sebi posvetil in temu, kar mu nekaj pomeni. Ne bo več na razpolago vsem, ki so kar naprej nekaj hoteli od njega, ker je vedno bil navzven nasmejan in uslužen. Je sedaj končno ugotovil, da je dovolj.