Zadnje čase me preganja ena misel, ko vedno bolj ugotavljam, da nekateri starejši ljudje “izginejo” v pozabo svojega življenja. Strokovno medicinsko se glasi takole: Alzheimerjeva bolezen je kronična progresivna nevrodegenerativna bolezen, pri kateri so v ospredju znaki demence. Prva znamenja bolezni so pozabljivost, neurejenost, nemirnost in motnje v presoji. Pri razviti bolezni so značilni izguba spomina na sveže dogodke, izgubljenost v času in prostoru, nesposobnost skrbeti zase in v zadnji fazi globalni upad spoznavnih funkcij. Najpogostejša oblika se začne v kasnejši življenjski dobi, po 65. letu starosti.

Sama pa skozi delo in nekaj ljudi, ki so mi pri srcu, ugotavljam, da se ne morejo sprijazniti z nekaterimi odločitvami v svojem “mlajšem” življenju, pogosto imajo občutke krivde in neznosno trpijo v sebi, ker bi želeli nekatere stvari drugače izvesti. Takrat so bile njihove odločitve smiselne, a so imele boleče posledice, s staranjem in pridobivanjem modrosti pa včasih ugotovimo, da smo ga posračkali takrat, sedaj pa ne moremo več vrniti časa nazaj in popraviti tisto, kar obžalujemo. In se zatečemo v pozabo vsega, kar nas je osmišljevalo.

Se mi zdi, da ko se odločamo proti našemu najvišjemu Jazu in se silimo v življenje, za katerega globoko v sebi vemo, da nas ne dela mirne in srečne temveč želimo ugajati ali se podrejamo zahtevam drugih, da takrat izgubimo delčke svoje Duše in ti nato odcepljeni povzročajo zdraho, saj se vsake toliko pojavijo v zavesti in zahtevajo pozornost. Se vam zdi moja teorija čudna? Verjamem, a sama prihajam skozi delo na sebi in ko svetujem in podpiram osebnostni razvoj drugih, da je zagotovo del vzroka za pozabljanje tudi v napisanem.

Zato, dragi moji, trudite se sprejemati odločitve, ki vas podpirajo in skozi katere lahko čutite svoje Življenje izpolnjeno.

Pot je dolga, a nagrada ogromna – dobite svoj duševni in srčni mir, kar pomeni, da vse sprejmete z umirjenim vedenjem, da je vse prav tako kot je.