Soočanje s strahovi
Ko se vaše razmerje konča, to povzroči mnoga vprašanja in strahove glede prihodnosti. Večina ljudi se sooči s podobnimi skrbmi kot so ali bom obžaloval svojo odločitev, ali bom osamljen, kako bo to imelo vpliv na moje otroke in družino ter še mnogo drugih vprašanj.
Ali bom obžaloval/a svojo odločitev?
Običajno traja dve do tri leta, da oseba ponovno sestavi svoje življenje. Ko se partnerja razideta, si mnogi kasneje zaželijo, da se ne bi. Mnogi tudi po nekaj letih priznajo, da so prepričani, da bi se ločitvi lahko izognili. Drugi seveda trdijo, da je bila ločitev najboljša stvar, ki so jo naredili v svojem življenju. Kakorkoli, najboljše je, da se odločite, ali boste vložili vso svojo energijo v reševanje vaše zveze ali pa boste začeli znova. Dvomi in polovične rešitve vas lahko zelo izčrpajo.
Ali bom osamljen/a?
Po času, prebitem z nekom, je normalno, da se po ločitvi počutite osamljeno. To, da ste postali ponovno samski, lahko izkoristite za to, da si uredite svoje novo in predvsem neodvisno življenje. Mnogo ljudi se po ločitvi čuti polne energije zaradi novih možnosti, ki se jim ponudijo, ko si začnejo na novo organizirati svoje življenje. Lahko si tudi izpolnijo želje, ki so jim včasih mnogo pomenile, preden so jih zaradi partnerstva porinili nekam na stranski tir. Sedaj imate možnost raziskovati nove situacije, srečevati nove ljudi ter uživati v družbi svoje družine in prijateljev. Predvsem je pomembno, da se pogumno in osredotočeno odločite za osebno rast, ker se zavedate, da ste tudi sami soprispevali k razpadu zveze. V procesu gradnje novih spoznanj se lahko okrepite v znanju, tehnikah in veščinah, ki vam bodo pomagale oblikovati zdrav in zadovoljen nov bodoči partnerski odnos.
Kakšen vpliv bo imela ločitev na moje otroke in družino?
Ločitev ima velik vpliv na družino. To naj vam ne prepreči, da bi odšli iz razbitega razmerja vendar se morate zavedati, da bodo otroci vedno občutili obžalovanje, ko se njihovi starši ločujejo in vi poskusite kar najbolj zmanjšati vpliv tega čustveno zahtevnega obdobja.
Nekateri ljudje kar “pozabijo” na otroke in kako se počutijo med procesom ločevanja. Pozabijo otrokom povedati, kaj se bo zgodilo. Zelo neodgovorno in surovo do otrok je, da se jim naenkrat reče »Mami in oči se ločujeta«. Bolj primerno je, da otroci vsaj približno vedo kaj se dogaja in da iščeta načine kako se raziti na miren in odgovoren način. Seveda naj bo vajina komunikacija temu primerna. Lahko se odločita za zakonsko svetovanje, na katerem se naučita kaj to je zdrava in spoštljiva, strpna in sočutna komunikacija, ki je temelj dovolj dobrega odnosa, kajti po ločitvi bosta še vedno ostala starša, četudi ne več zakonca ali partnerja. Za otroke po razpadu družine je zelo pomembno, da opazujejo starša, ki dovolj spoštljivo med seboj komuinicirata, si ne nagajata, ne govorita grdo in neprimerno eden o drugem in ki se trudita čim bolj enovito vzgajati otroke v novih dveh domovih.
Mnogi pari se pred razhodom odločijo za partnersko svetovanje tudi zato, da si ne bodo kdaj kasneje očitali, da so prehitro in neodgovorno končali zvezo. S tem so lahko zgled tudi otrokom, da ko pride do težav v odnosu, je zdravo poiskati strokovno pomoč, kar vam nudi naša Svetovalnica.
Drugi zakonci pa vlečejo otroke v svoje kreganje. NIKOLI ne vmešavajte svojih otrok v razprave in nikoli jih ne silite, da izberejo eno ali drugo stran! Jasno in brez valjenja krivde na partnerja jim razložite situacijo in jim zagotovite, da se resnično trudite in da iščete rešitve, ki bodo najboljše za vse. Otrokom zagotovite kvalitetno in neprekinjeno komunikacijo ter iskrene odgovore na njihova vprašanja.
Kako se bodo počutili moji otroci in kako bodo reagirali?
Kako se bo otrok vedel med in po ločitvi, je odvisno od njegove starosti in spola, od tega kako težka je bila ločitev, od čustvene zrelosti otrok in njihovega obstoječega odnosa in čustvene povezanosti s starši.
Otroci so prestrašeni, ko so ločeni od enega starša, čutijo izgubo in izgubljeni so, ker se je njihovo mesto v družini spremenilo. Večina otrok o tem govori in nekateri celo po tihem načrtujejo kako spet spraviti starša skupaj.
Nekateri otroci lahko skrijejo ali zanikajo svoja čustva. Takšne bi bilo primerno opogumiti in jim dovoliti, da izrazijo svoja občutenja ter svoje skrbi.
Nekateri otroci imajo občutek krivde, mislijo da če bi se lepše vedli ali če bi bili bolj pridni v šoli, da se to ne bi zgodilo. Prevzeti odgovornost za ločitev svojih staršev je izjemno težko breme. Nujno zagotovite otrokom, da to ni njihova krivda v nobenem primeru ter jim ponudite vso svojo ljubezen, razumevanje ter spoštovanje njihove stiske.
Drugi otroci se čutijo razdvojene kar vodi do zmedenosti in nadalje do krivde. Zagotovite jim, da bo lahko vedno v stiku z odseljenim staršem.
Starši naj ne bi nikoli kritizirali svojega bivšega partnerja pred otrokom. Temu se je včasih težko upreti vendar je zelo krivično do otroka. Otroci vedo, da so del vsakega od staršev in se lahko počutijo tako »slabe« kot bivši ali bivša. Nikoli ne recite v jezi »takšen si kot tvoj oče/mati«. Otroci lahko razumejo takšne očitke na način, da se ta reakcija zavračanja lahko nanaša na njih same.
Nekateri otroci svoja občutenja potlačijo in jih na zunaj ne kažejo. Takšen otrok verjetno potrebuje pomoč, da izrazi svoja čustva, morebiti tudi skozi svetovanja ali terapevtski proces, kajti v nasprotnem primeru se lahko kasneje pokažejo znaki depresije in drugih bolezni.
Mlajši otroci se bodo mogoče vrnili na nižjo razvojno stopnjo in ponovno začeli ponoči močiti posteljo, sesati prst, se začeli nasilno vesti ali ne bodo mogli spati. To so znaki skrbi in izgube občutka varnosti.
Otroci med šestim in devetim letom starosti so zelo ranljivi. Ne razumejo točno kaj se je zgodilo vendar čutijo, da je nekaj močno narobe. Še vedno so zelo odvisni od mamice in očija. Pogosto zato reagirajo z jezo, pomanjkanjem koncentracije ali se v šoli pojavijo vedenjski in učni problemi. Zelo pomembno je, da se takoj začnete ukvarjati s temi znaki, da bi se izognili kasnejšim mnogo globljim težavam.
Starejši otroci morebiti izrazijo svojo željo s katerim od staršev bi živeli, drugi pa so lahko popolnoma razdvojeni kar kažejo z jezo, žalostjo ali občutnim odmikom od dosedanjega vedenja in uspeha v šoli. |